Standardne samolepilne nalepke so sestavljene iz treh plasti: površinskega substrata (natisnjena površina), ločilnega sloja (substrat iz silikonskega olja) in lepila. Površinski material vključuje papir in film; vrste papirja vključujejo premazni papir in ofsetni papir, medtem ko vrste folije vključujejo PET, PP in PVC. Lepila so glede na lepljivost razvrščena v šibke, močne in super-močne vrste. Podložni papir (sprostitveni papir) izolira lepilo in običajno vključuje steklarin in kraft papir.
Samolepilne{0}}nalepke nudijo prednosti, kot so odsotnost uporabe lepila, brez onesnaževanja, hitro označevanje, močan oprijem, odpornost na vročino in vlago ter odpornost na staranje. Nekateri materiali, kot so nalepke iz poliolefina, imajo tudi vodotesne, kemično{2}}odporne, UV-odporne in -varne v avtoklavu.
Večina samolepilnih-materialov je v obliki zvitkov, nekaj jih je v obliki listov. Kar zadeva merjenje, se papirne nalepke merijo v gramih na kvadratni meter (g/m²), filmske nalepke pa v mikrometrih (µm).
Okolju prijazne oznake postajajo razvojni trend, na primer tiste, ki uporabljajo lepila brez-topil, biološko razgradljive materiale (npr. lepila na osnovi-morskih alg, lepila na osnovi-trosovnega trsa) in UV-lepila na-vodni osnovi. Samolepilne-nalepke brez topil-in brezpapirne termične samolepilne-nalepke imajo tudi okolju prijazne in nizko{10}}ogljične lastnosti.