Samolepilne-nalepke, znane tudi kot-nalepke, občutljive na pritisk, so sestavljeni materiali, izdelani iz papirja, filma ali posebnih materialov kot sprednja plast, prevlečeni z lepilom na hrbtni strani in laminirani s silikonskim nosilnim papirjem. Zanje je značilno, da so brez lepila,-ne onesnažujejo in se hitro nanašajo. Njihova struktura je sestavljena iz treh delov: obraznega materiala, lepila in podložnega papirja. Lični material vključuje vrste, kot so ofsetni papir, premazan papir, PET in PVC; lepilo je razvrščeno v super-lepilna in močna-lepilna tipa; podložni papir pa uporablja materiale za sproščanje, kot sta stekleni papir in kraft papir. Končane etikete so izdelane s tiskanjem, -rezanjem in drugimi tehnikami obdelave. Samolepilni-materiali so bili prvič uporabljeni v Združenih državah v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Leta 1964 je kemik pri 3M oblikoval lepilo z visoko viskoznostjo, ki pa se počasi strjuje. Leta 1973 je podjetje na podlagi tega razvilo etiketni papir. Na Kitajskem je bila tehnologija tiskanja samolepilnih nalepk uvedena iz tujine v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V zadnjih letih se je industrija še naprej razvijala v smislu materialov in tehnologije; leta 2023 so nekatera podjetja na primer razvila termoreaktivne samolepilne nalepke brez-podlage, toplotno občutljive-nalepke. Leta 2024 je podjetje pridobilo patent za »okolju prijazno samolepilno nalepko s-proti-ponarejanjem in -krajo«. 1. oktobra istega leta sta uradno začela veljati standard za strojno industrijo »Samolepilni tiskarski stroj za-nalepke« in standard za kemično industrijo »Splošno{19}}namenske-občutljive samolepilne nalepke«. Trenutno se industrija samolepilnih nalepk-razvija v smeri inteligence, okolja in funkcionalnosti. Pametne nalepke (kot so tiste, ki vključujejo tehnologije RFID in NFC), okolju prijazni materiali (kot so bio-biološko razgradljivi materiali in lepila brez-topil) in več-funkcionalne nalepke (kot so -sledljivost proti ponarejanju in funkcije zaznavanja) postajajo pomemben trend.